CABO VERDE

reportaža   - English text
http://www.youth-hostel.si/anglesko/links-det.asp?id=483&c=46&l=2011

Slovene:
http://napotki.blogspot.com/2012/12/zelenortski-otoki-glasba-cabo-verde.html
http://www.revijakapital.com/navtika/clanki.php?idclanka=1550

listen:
http://www.youtube.com/watch?v=8eIV_i2iVys

Zelenortski otoki ležijo južno od Kanarskih otokov ob Zahodnoafriški obali. Letalsko karto iz Benetk ali Munchna je mogoče dobiti že za okoli 500 evrov. Obiskati velja predvsem otok Sao Vicente in bližji Sao Antao, ki se ponaša s spektakularnimi dolinami polnimi eksotičnega rastja. Ljubitelji plaž pa lahko ostanejo kar na puščavskem otoku Sal, kjer pristajajo letala, ki prihajajo iz Evrope. Cene hrane in prenočišč so za afriške razmere visoke, saj so skoraj podobne kot v Sloveniji!

Zelenortski otoki – POHODNIŠKI RAJ OB AFRIŠKI OBALI

Hiše se držijo strmega pobočja kot pisana gnezda, visoko nad zaselkom pa se dramatično dvigajo nazobčani vrhovi odeti v zelenje. Sem in tja pobočje krasi drevesu podoben cvet aloje. Za popestritev strmini kljubuje še kakšna košata palma, v strme stene izklesane terase pa so polne vrtnin, koruze in sladkornega trsta. Daleč spodaj se na malo črno plažo zaganjajo valovi Atlantika. Predaleč, da bi si vaščani privoščili čolne in prenevarno za kopalce. S kamni tlakovane potke se vijejo na vse strani: med pisano obarvana bivališča, na obdelane terase ali pa kar tako na videz brezciljno visoko proti nebu do najbližjega prelaza. Do večjega naselja je le pol ure hoda. Toda tudi tukaj, bogu za hrbtom imajo tekočo vodo, elektriko, vaško trgovino in šolo. Celo obljube politikov jih niso obšle. Že od daleč bode napis na kamniti ograji: Volite Joseja...

Za naslednjim ovinkom se odpre pogled na vaško idilo: Ptičje ščebetanje skušajo preglasiti bahavi petelini. Pred hišami se bohotijo bananovci, razmršene papaje in raznobarvni cvetlični grmi. Navidez suha struga daleč spodaj skriva slap, ki se polzeč po temnem skalovju umirjam v idiličnem tolmunu. Na njegovem robu se plečati možakar po napornem delu na polju ravno odpravlja h kopeli. Ne spodobi se več, da pasem radovednost. Čas je, da se odpravim k ljudem. Mimo hišk, odobravajočih obrazov, radovednih otrok in rigajočih osličkov. 

V vasi se seveda vsi poznajo. Prijaznega pozdrava pa je deležen tudi vsak tujec. Domačini so sicer radovedni, toda precej zadržani. Običajno se zapletejo v pogovor šele, ko ugotovijo, da znaš vsaj nekaj besed portugalščine. Toda za kaj več kot modrovanje o vremenu in pridelku tudi to ne zadošča. Pogovorni jezik otočanov je kreolščina, mešanica portugalščine in afriških jezikov, ki so jih stoletja nazaj s seboj prinesli temnopolti sužnji. Običajno zadostuje pozdrav, nasmeh in neznanec je pripravljen nuditi več od zgolj vljudnostnih fraz.

»Slovenija, seveda poznam?« se ne pusti zmesti mladenič v vaški gostilni.

Nejeverno pogledam.

»Ja seveda, Zahovič, Benfica!, saj je bil iz Slovenije, kajne....«

Nogomet je res najboljši svetovni ambasador naše še vedno težko prepoznavne državice. Na otokih je seveda najbolj priljubljen šport. Še tako zakotna vas premore nekaj kvadratnih metrov ravnine in vsaj dva provizorična gola. No, res kakovosten nogomet pa otočani lahko občudujejo le po televiziji. Tekoče spremljajo predvsem portugalske programe, saj je jezik nekdanjih koloniatorjev tudi uradni jezik otočanov. Nogomet na otokih kroji tudi modo. Nogometni dres je med moškimi najbolj pogosto oblačilo. No vsaj zgornji del, na katerem ne sme manjkati ime najljubšega nogometaša.

Vasica Fontainas je bila ravno pravšnja za prva prijazna srečanja z otočani. Minil je že teden dni, odkar sem prispel na Zelenortske otoke, neznatne puščavsko obarvane otočke ob zahodno afriški obali. Pike na zemljevidu so me pritegnile, ker ležijo dovolj blizu ekvatorja, da sredi zime nudijo toplo zatočišče. Temperature so v tem času ravno pravšnje za hojo po hribovitih predelih enega izmed privlačnejših otokov – Sao Antao.  Turizem v državici je sicer še v povojih in tudi ta otok obiskujejo predvsem zahodnoevropski ljubitelji hoje.

Prelesti otoške magistrale

Življenski utrip daje otoku ladja, ki dvakrat dnevno pripelje z bližnjega otoka Sao Vicente. Njen pristanek nestrpno pričaka četica prevoznikov, ki s poltovornjaki in  kombiji imenovanimi aluguer, razvozijo potnike na vse strani otoka. Cesta se iz edinega otoškega pristanišča serpentinasto dvigne čez rjavo obarvane strmine do v oblake zavite notranjosti, več kot 1000 metrov visoko. Tu se namesto kamenja in peska pojavijo pravcata drevesa v obliki akacij, evkaliptov in vitkih borovcev. Vmes pa se šopirijo bananovci, papaje ter v oranžne bunke odeti pomarančevci. S črnimi kamni tlakovana cesta povezuje redke zaselke, šoferji pa seveda ustavijo vsakomur, ki maha ob poti. Ko se odprejo pogledi na severno obalo otoka mi zastane dih: daleč spodaj se belo penijo valovi, cesta pa se začne spuščati po ozkih grebenih na katerih je videti komaj dovolj prostora za kolesarja, kaj šele za avtomobil! Toda cesta se začuda varno spusti čez koničaste vrhove in se v neštetih okljukah umiri v manjšem kraju na obali.

Gradnja glavne otoške ceste in številnih drugih je občudovanja vredno delo več generacij. V polaganje neštetih obdelanih kamnov je bilo vloženega neizmerno veliko truda. Tako je tlakovanih tudi mnogo peš poti, ki pomenijo edini dostop do bolj zakotnih vasi. Zraven pa jih spremlja še kamnita ograja, ki zagotavlja vsaj malo varnosti na vrtoglavih strminah. Asfaltna prevleka je privilegij le glavnih dveh otoških naselij. Verjetno je tlakovanje s kamni cenejše, ljudi brez pravega dela pa je na otoku vedno dovolj. Obenem je tudi vzdrževanje takšnih cest in poti enostavnejše, saj za popravilo običajno ni potrebna težka strojna mehanizacija. Dežja sicer ni veliko, toda kadar je, se pojavi v neurjih. In takrat hudourniki na divji poti v dolino odnašajo vse pred seboj. Prav zato čez večinoma suhe struge – ribeire, mostov preprosto ni. Cesta se samoumevno spusti v strugo, avto se malo zaziblje in na drugi strani mirno nadaljuje z vožnjo...Prevozniki so seveda nepredvidljivi. Če želiš kam priti, ti ne preostane drugega, kot da se postaviš nekam v senco ob cesti. In čakaš, in čakaš....

Ali danes sploh še pride mimo kak aluguer?

 Seveda!

Čez nekaj deset minut spet poizkusim: Kdaj pride aluguer?

Kmalu!

In čez dobre tri ure se res primaje. Brez naglice se na keson zbaše pisana druščina: kmet s kokošjo pod roko, nališpan mladenič s CD predvajalnikom in slušalkami na ušesih, mamca s polno torbo nekakšne zelenjave in kot iz frizerskega salona sneta najstnica s stoterimi kitkami....

Cene prevoznikov so enotne in začuda tudi turistov ne skušajo ogoljufati.  

Čarobna dolina miru

Otok Antao je potrebno doživljati predvsem peš. Ob nezanesljivih prevozih in težko dostopnih krajih je to pravzaprav tudi edina možnost. Cest je na otoku ravno dovolj, da je mogoče za silo kombinirati javni prevoz in hojo. Tako se je mogoče odpravljati na celodnevne pohode po hriboviti pokrajini in se še pred večerom vrniti na obalo, kjer so na voljo edina prenočišča. Kdor želi prespati v hladnejši in bolj deževni notranjosti, mora s seboj tovoriti šotor in dobro pohodniško opremo.

Med številnimi potepanji mi je v spominu za vedno ostala podoba doline Paul:

Sredi zime se dolina ziblje v belih valovih košatih cvetov sladkornega trsta. Med njimi vznikajo vitke kokosove palme, mogočni kruhovci in mangi. In tudi papaje so tu pa bananovci ovešeni s težkimi šopi zelenih sadežev. Po dolini se vije s kamni tlakovana cesta, katere mir le redko zmoti avto.

Ljudje prijazno a zadržano pozdravljajo. Otroci so malo bolj živahni: poskusijo kakšno besedo po francosko ali celo angleško. Običajno kar tako, včasih pa zaprosijo za bombon, svinčnik ali karkoli drugega. Niso vsiljivi. Prej prikupni v svojih zelenih uniformah. Ja zelena barva se temu otoku res poda. Kljub odmaknjenemu življenju so lahko srečni, saj je večina ostalih Zelenortskih otokov pustih in skoraj brez rastlinja ter tekočih voda.

Šolarke že od malih nog dajo nekaj na svoj izgled. Seveda so tudi v zelenih uniformah, toda prav vse po vrsti se ponašajo s kitkami spletenimi na tisoč in en način. Temnopolte obraze obkrožajo prave umetnine. Po dolini si utira pot kar konkreten potok s številnimi slapiči in tolmuni ob katerih posedajo perice ali pa se ustavljajo otroci v družbi osličkov. Na hrbte potrpežljivih živali navežejo plastične posode z vodo in se kriče odpravijo proti domu. Videti je, kot bi se potok napajal naravnost iz oblakov, ki pogosto zagrinjajo nazobčane vrhove visoko na obzorju. Višje kot se vzpenjaš, pogosteje začenja pršiti iz megličastih oblakov. Dež je nadležna zadeva predvsem za redke turiste. V hribih se lahko neverjetno hitro shladi in takrat tudi vetrovka ni več dovolj. Prenočevanje v šotoru pa postane smiselno le za dobro opremljene pohodnike. Slednji morajo imeti na nogah tudi dobro obutev, saj postanejo kamnite poti neverjetno spolzke. No, otočani jih brez večjih zadreg vseeno uspešno premagujejo kar v cenenih gumijastih natikačih.

Zaradi dežnih kapelj se domačini seveda ne razburjajo, saj dolini prinašajo blagostanje: vsenaokrog se šopiri pestro rastlinstvo, nad katerim se pnejo košati evkalipti. Tu in tam je mogoče občudovati celo velikanskim dracenam podobne zmajevce. V malih zaselkih vsepovsod odzvanja pojoča kreolščina izza priprtih oken pa sem in tja uhaja čudovita otoška glasba. Nič čudnega, da so številni glasbeniki, na čelu s Cesario Evoro, že davno presegli meje neznatne otoške države...